View this article in English | bilingual

Pisma brez Ovojnic

Prvo Marino pismo je prispelo jeseni konec osemdesetih let. To, da je dobila moj naslov v Švici, kakor mi je na začetku pojasnila, se mi je neverjetno, skoraj skrivnostno. Živela je namreč v Dalmaciji, v mestu, v katerem še nisem bila. Napisala mi je pismo na dveh straneh, v katerem je večkrat omenila, da je lezbijka, najbrž edina v Dalmaciji, če ne celo v Hrvaški. Že vrsto let je obiskovala strica v Zürichu, zlasti pa prijateljico Uli, ki jo je spoznala v tamkajšnjem lezbičnem centru. Tako je bila Uli edina lezbijka, s katero se je lahko pogovarjala. A ko je bila Mara nazadnje v Zürichu, ji je švicarska prijateljica zagotovila, da odslej ni več edina lezbijka v Jugoslaviji, saj je v tej državi gotovo vsaj še ena, ki se je udeležila več mednarodnih konferenc. V arhiv tamkajšnjega lezbičnega centra je namreč prispelo poročilo z neke konference, na koncu pa je bil tudi seznam imen in naslovov udeleženk. Tako je Uli našla naslov druge jugoslovanske lezbijke in ga posredovala Mari.

Na moje prvo pismo je odgovorila kar na sedmih straneh. Sprva namreč ni verjela, da sploh obstajam, zato je raje počakala s svojo življenjsko zgodbo. Domnevala je tudi, da sem se, glede na to, da se udeležujem mednarodnih lezbičnih srečanj, gotovo že preselila v kakšno zahodnoevropsko državo. O dogajanju v Ljubljani ni vedela prav veliko, o lezbičnem in gejevskem gibanju se v hrvaških časopisih ni pisalo skoraj nič. Tako sem ji poslala tudi nekaj informacij o skupinah in lezbični bilten. Do nove dalmatinske prijateljice sem hotela biti kar se da suportivna, seveda, bližala so se devetdeseta, ko so v splošno rabo začele vstopati besede in z njimi besedni sklopi, v katerih so bili utelešeni pravcati koncepti: opolnomočenje, gejevsko afirmativna terapija, skupine za ozaveščanje, molk je smrt, boj proti družbeni izolaciji, lezbični geto ... Mara se je odzivala z opisovanjem svoje izolirane zasebne usode. Najbolj od vsega si je želela ljubimko, pravo partnerko, in to je bilo v njenem okolju tako rekoč nemogoče. Še govoriti o tem je bilo zaradi osebne varnosti na meji dopustnega. Poslala je mali oglas na neko hrvaško revijo, pišoč, da si želi spoznati intimno prijateljico, »ki ji ljubezen med ženskami ni tuja«. Čez nekaj dni je dobila prijazno uredničino pismo, da jo sicer popolnoma razume in podpira pri njenem iskanju ljubezni, vendar pa takega oglasa v rubriki src, ki se iščejo, žal, ne more objaviti, ker uredniška politika ne dopušča oglaševanja vprašljivih seksualnih praks, med katere, žal, sodi tudi lezbična ljubezen. Zato ji je v pismu poleg prijazne zavrnitve poslala tudi neporabljen denar za plačilo malega oglasa.

Bilo mi je jasno, da ni veliko tega, kar bi lahko v tem primeru storila za Maro. Zato sem jo pač povabila, naj se udeleži lezbičnega video filmskega festivala v Ljubljani, in da lahko prespi pri meni v podnajemniški sobi, če je to ne moti.

Odgovorila mi je šele čez slaba dva mesca, kar je bilo glede na prejšnje redno dopisovanje nekoliko nenavadno. Tokrat mi je vzneseno pisala, da je zaljubljena v svojo sodelavko. Srečno zaljubljena! Da se je zgodilo nemogoče: povabila jo je na večerjo in ob dobri ribi in kapljici na mizi tvegala ter ji izpovedala svojo ljubezen. Sodelavka Ana se je odzvala zelo razumevajoče, rekla je celo, da je Mara tudi njej zelo všeč, čeprav nikoli ni pomislila, da bi to lahko bilo kaj več. In po nekaj tednih intenzivnega druženja je njuno prijateljstvo preraslo v nekaj več. Pravzaprav v veliko več.

Decembra, ko se je začel teden filmskega festivala, je Mara vseeno prišla v Ljubljano, čeprav si njena Ana ni mogla vzeti dopusta. Bila sem rahlo živčna, ko sem jo čakala na železniški postaji, tako kot sem bila že kdaj prej raztresena in negotova pred srečanjem s človekom, ki sem ga zelo dobro poznala preko pisem, hkrati pa sem se zavedala, da bo ne glede na vse v živo pred menoj stal popoln neznanec oziroma neznanka. Čim je Mara stopila z vlaka Split-Ljubljana, sem takoj vedela, da je to ona, čeprav je bila seveda čisto drugačna, kakor sem si jo predstavljala na podlagi dopisovanja. Imela je srednje dolge temne lase, rjav suknjič iz semiša, leviske in športne čevlje. Vse, kar je prinesla s seboj, je bila srednje velika torba z jermenom okoli njenega koščenega ramena. Na kratko se mi je nasmehnila, ko me je zagledala, in mi podala roko. Že po izmenjavi kratkih vprašanj in odgovorov, medtem ko sva zapuščali postajo, mi je bilo jasno, da je zadržane in nezgovorne sorte. Tega sem se najbolj bala, ker v neobveznem klepetu sama nikoli nisem znala prevzeti iniciative. Tako sva že na avtobusu na poti k mojemu stanovanju zvečine molčali.

Tudi naslednje dni nisva prav veliko govorili. Ob večerih sva hodili na filmske projekcije, čez dan sva si poskušali čim bolj hoditi s poti. Če sem nama skuhala kosilo, ni hotela nobenih dodatkov, bila je zadovoljna z vsem, kar je bilo na mizi, sicer pa je pila samo vodo in ni kadila. Ni je motilo niti to, da v kopalnici ni bilo radiatorja; povedala mi je, da je nezakurjenih prostorov vajena od doma, saj v Dalmaciji iz nekega prepričanja, da pri njih mraz nikoli ne more biti tako hud, pozimi sploh ne kurijo.

Zadnji dan festivala je bil na sporedu nemški film November Moon o dveh zaljubljenih ženskah v času nacistične Nemčije. Tista, ki je vsa vojna leta v svojem stanovanju skrivala svojo judovsko ljubimko, zaradi česar se je tudi prijavila za administrativno službo na nacističnem propagandnem oddelku, da bi se tako izognila morebitni gestapovski preiskavi na domu in bila sploh čim manj sumljiva, je bila po koncu vojne obtožena sodelovanja z nacisti. Na ulici so jo pograbile ženske in ji za kazen obrile glavo. Njena judovska ljubimka, ki si je prvič upala ven, na svobodne ulice, jo je našla na pločniku sredi mesta, pretepeno in osramočeno ter norega pogleda, ki ni obetal nič dobrega.

Zvečer sem Mari vseeno ponudila kozarec vina, četudi je bila dotlej dosledno asketska. Pristala je.

»Ne morem pozabiti tega filma,« je rekla in se zastrmela v kot sobe. »Koliko je včasih treba plačati za ljubezen, se ti ne zdi?«

Skomignila sem. Najbrž res, ampak sama trenutno nisem plačevala nič, ker sem bila srečno samska.

»V vojni mnogi drago plačajo, če ljubijo zares,« sem rekla čez čas.

»Res je,« je rekla Mara in nepričakovano pokazala z glavo proti moji škatli cigaret.

Presenečeno sem pokimala, ona pa si je prižgala cigareto in kakor vešča kadilka sproščeno vdihnila in izpihnila dim.

»To je izjemoma,« je rekla in dvignila roko s cigareto. »Včasih prižgem. Tudi, ko sem osvajala Ano, sem prižgala cigareto. Kaj sem že hotela reči?«

»Pravzaprav sem jaz rekla, da v vojni ljubezen vsakogar drago stane,« sem rekla.

»Ampak me smo ves čas v vojni, kužiš

Začela je pripovedovati zgodbo o svojem iskanju ljubezni. Ko so ji pri tisti reviji odklonili oglas, je za nekaj časa čisto obupala. Razmišljala je, da bi se preselila k stricu v Zürich, kjer je poznala vsaj Uli. Na tamkajšnji lezbični sceni bi slej ko prej spoznala veliko prijateljic. A nekega večera je ležala na postelji in ni mogla ne brati ne zaspati, ker ni vedela, kaj naj vendar naredi za svoje dobro. Ali naj še sploh vztraja in životari naprej v tako bednih okoliščinah? Ne spomni se, zakaj je slednjič razmišljala o tem, koliko literarnih junakov je za razne zemeljske dobrine svojo dušo prodalo hudiču. Ni se mogla spomniti nobene junakinje, ki bi storila kaj takega. Poigravala se je s fantastično domislico, da bi bila lahko sama tista ženska, ki bi svojo dušo zastavila pri hudiču – za to, da ji da ljubimko. Le da ni vedela, kako bi to izvedla; le kako osamljena in obupana duša najde stik s samim peklenščkom? S tem vprašanjem na umu je končno zatisnila oči. Ko se je zjutraj zbudila, jo je bolela glava in zdelo se ji je, da je v spanju slišala grmenje.

»Pa saj to ne more nič pomeniti,« sem previdno rekla, kakor da bi jo hotela blagohotno opomniti, da vraževerje vendarle nima nobene realne osnove, kar sama zagotovo ve.

»Saj vem, saj vem, « je odsotno odgovorila, še vedno zatopljena v pripoved. Čez nekaj dni so se ji oči prikovale na sodelavko Ano. Zazdelo se ji je, da je prav ona drugačna, bolj odprta in bolj razumevajoča od drugih. Ne samo pametna, ampak tudi subtilna, privlačna, a nevpadljiva. Potem se ji je zdelo, da je Ana pravzaprav nekaj posebnega. Tako zelo posebna, da se je ne le zaljubila vanjo, ampak si je tudi upala verjeti, da bi ji ljubezen lahko vračala. Ali pa bo vsaj znala molčati, četudi jo bo odklonila. In odklonila jo bo skoraj zagotovo, saj ni lezbijka. Toda Mara je slednjič tvegala in jo povabila na večerjo. Zaobljubila si je, da bo poskusila s tako direktno in tvegano potezo, in če se ji bo ponesrečilo, bo imela močan razlog za to, da začne resno razmišljati o preselitvi v Zürich.

»Vse ostalo že veš,« mi je rekla Mara.

Pokimala sem.

»Ne morem verjeti, da sem srečala tako zanimivo dekle, kot je moja Ana. Da se ljubiva … Upam le, da bova enkrat odšli, preden se zadušiva v Dalmaciji. Zdaj imava težavo, ki je prej ni poznala nobena od naju, še sama je nisem imela: dosledno in sistematično prikrivanje.«

Seveda, nihče ni poznal prave narave njunega razmerja. Ne starši, ne prijateljice ali prijatelji, kaj šele sodelavci in sodelavke. Mara je vedela, kaj si misli njena družina o homoseksualnih izmečkih, še predobro je vedela, kako sta se njeni sestri včasih norčevali iz pretepenih tujih pedrov, ki so jih domačini izsledili na kakšni plaži, in da je oče ob teh njunih čenčah z gnusom pljunil skozi okno. Nenadoma sta se Mara in Ana do vseh svojih sorodnikov začeli vesti previdno, kakor tatici, ki vesta, da je njuna edina možnost, pa seveda tudi sreča ta, da ju ne zalotijo pri kraji, sicer bi jima odsekali prste.

»No, saj pri nas tudi ni dosti boljše,« sem rekla.

»Ampak …« Mara ni potrebovala mojih komentarjev. »Najhujši pa so otroci. Z Ano se velikokrat sprehajava, ker ne moreva biti skoraj nikjer sami, razen če mojih ali njenih ni doma. Sprehajava se ob obali, najdeva kakšen samoten kotiček, se usedeva na skale in se pogovarjava. Nikoli se ne dotikava v javnosti. Že nekajkrat se je zgodilo, da je prišla gruča osnovnošolskih otrok in sprva mi ni bilo jasno, zakaj so se zapičili prav v naju, le kaj bi lahko bilo tako zanimivega na dvojici zanje odraslih žensk, ki sedita in se pogovarjata. Ana mi je nekoč v grozi rekla: 'Otroci vedo!' Nimajo zadržkov in na glas kričijo, da sva lezbači ali pa hihitaje sprašujejo, katera je tu moški in le kdo ima tu tiča. Izrečejo vse tisto, česar si najini sodelavci ne bi nikoli upali izustiti na glas, četudi si kakšni bržkone mislijo še hujše stvari, in česar se najini družini raje ne zavedata.«

»Saj bosta enkrat odšli,« sem rekla.

»To me tolaži. Ampak še nekaj drugega je.«

Zaskrbelo me je, da je kaj narobe tudi med njima.

»Ne, ne, zelo se imava radi!« mi je zagotovila. »Ampak mene je včasih strah, ko imam tiste sanje o čudnem možakarju, ki me preganja. Sanjam, da hodim po ulicah, ponavadi se mi mudi v službo, a nenadoma se znajdem na mestnem obrobju, čisto sama. V trenutku postanem previdna, pomislim, da se dogaja nekaj strašljivega. V zraku je nekaj grozečega. Nekaj lepljivega. Čeprav sem na planem, se počutim čisto omejeno, zaprto. Obrnem se in nenadoma za mano stoji stari moški s kolesom. Samo gleda me izpod kape, ki mu zakriva oči. A na svoji koži čutim, da je njegov pogled žareč kakor oglje.«

»In kaj se zgodi potem?« jo napeto vprašam. Tedaj je še mene nekoliko strah, a zato je pripoved le še zanimivejša.

»Nič.« Mara skomigne z rameni. »Vedno znova ga zagledam v sanjah, nenadoma stoji za mojim hrbtom ali pa samo čutim, da je nekje zunaj mojega vidnega kroga, kakor boogie man iz ameriških grozljivk. Potem se zbudim. Tega me je najbolj strah: da mi bo hudič vzel žensko tako, kot mi jo je dal.«

Skoraj prepričana sem, da sem tega možakarja sanjala ali pa si ga vsaj zamišljala tudi sama.

»Ali kaj nosi s seboj?« vprašam Maro.

»Ja, pa res! Na krmilu kolesa ima staro pleteno košaro, v kakršni branjevke nosijo sadje …«

»Ampak v njej ni sadja …« dodam.

»Nikoli ne vidim vsebine. Na drugi strani krmila pa so obešene bele plastične vrečke. V njih je nekaj sluzastega, temnega, spominja na velike, odrezane kose pokvarjenega mesa ali pa na zvito kačo.«

Končno se nehava strašiti z grozljivimi zgodbicami in se odpraviva spat.

»Ne čudi me, da se ti zdi starec s kolesom znan,« še reče Mara potem, ko ugasnem luč. »Tudi Ana misli, da ga je že nekje videla, v sanjah, v filmih ali samo v domišljiji …«

»Črni mož …« sem zamomljala.

»Kaj praviš?«

»Na Slovenskem je to črni mož.«

 

Naslednje poletje sem obiskala Maro in Ano v Dalmaciji. Bile smo dogovorjene, da kmalu prideta obe v Ljubljano, ampak jaz sem se vmes preselila, onidve pa sta poleg službe imeli še dodatne študijske obveznosti, zato smo kar naprej odlašale s ponovnim srečanjem.

Potem pa sem na poročilih videla posnetke, na katerih je jugoslovanska vojska bombardirala mesta v Južni Dalmaciji, tudi kraj, v katerem sta živeli moji prijateljici. Dolgo nisem slišala nič od njiju, a nekega dne je le spet prispelo Marino pismo iz obleganega mesta. Bila je sama, kajti njena draga je morala s svojo srbsko družino zapustiti Dalmacijo. Odselili so se v južno Srbijo. Ana je bila prikovana na njej tuje srbsko mesto, v katerem še nikoli prej ni bila, Mara je bila prikovana na domače dalmatinsko mesto, ki so ga nenehno bombardirali. Ker so bile poštne povezave med Hrvaško in Srbijo pretrgane, me je Mara prosila, če bi lahko njena pisma za Ano jaz pošiljala v Srbijo, Ana pa bi mi pošiljala svoja pisma za Maro, ki bi jih potem jaz preposlala naprej v Dalmacijo. Njun poštni sel sem bila nekaj let. Slednjič nobena od njiju ni več kaj posebnega pisala meni, v kuvertah sta samo prilagali pisma druga za drugo, meni sta kvečjemu napisali samo: »Hvala ti!« In kakor en majhen čudež se mi je zdelo to, da je pošta med vojno sploh funkcionirala. Da je lahko Mara ob sveči v domači kleti, kamor se je preselila vsa njena družina, pisala dolga pisma svoji ljubljeni, jih zalepila v kuverto in potem poslala meni. Nisem si znala predstavljati, kako jih sploh odpošlje, kje dobi znamke, ali frankirano pismo nese na pošto ali ga samo vrže v najbližji nabiralnik, če sploh lahko zapusti hišo, ali kdo prazni nabiralnike, ali je v nenehno obleganem mestu sploh še najti kak cel nabiralnik.

Mara mi je pisma za Ano pošiljala kar odprta, ni jih prilagala v ločeno kuverto. Včasih ko sem številne liste njene drobne pisave tlačila v kuverto z Aninim srbskim naslovom, so moje oči kradoma prebrale kak stavek. Raje nisem vedela, kako zelo jo pogreša. Včasih je narisala tudi kakšno risbo, Maro in sebe v objemu ali med poljubljanjem. Pod neko risbo sem prebrala, da se ji bo zmešalo, če se Ane ne bo kmalu dotaknila. In v enem od naslednjih pisem mi je res pisala, da se je odpravila na dolgo, neverjetno in nevarno potovanje iz obleganega mesta proti severu Hrvaške in potem preko Madžarske v južno Srbijo. Nekaj dni je preživela pri Ani, kjer so se ji razblinile sanje, da bi se kot Hrvatica lahko preselila k Aninim srbskim sorodnikom. Nikoli ne bi dobila službe, ravno tako kot ni bilo skoraj nobene možnosti več, da bi Ana kdaj dobila hrvaško državljanstvo po tem, ko so njenega očeta izgnali, ker je bil zaposlen v jugoslovanski mornarici. Spet sta iskali nove in nove možnosti in načrte, kako bi lahko bili spet skupaj, tokrat zares, morda celo v Sloveniji ali še severneje ali zahodneje, samo čim dlje stran od te morije.

 

V drugi polovici devetdesetih je bila v Ljubljani organizirana Vzhodnoevropska lezbična in gejevska konferenca, na katero sta nepričakovano prišli tudi Mara in Ana. Že več let sta živeli na tujem, sprva v Zürichu, potem v Amsterdamu, slednjič sta se ustalili v Londonu. Končno sta imeli možnost najeti skupno stanovanje, spet hoditi v službo v istem mestu, si kupiti avto, poleti postaviti lončnice na balkon, peljati psa na cepljenje k veterinarju, slednjič pretrgati svojo dolgoletno ljubezensko zvezo, se raziti in ohraniti trdno prijateljstvo ter priti na konferenco vsaka s svojim novim dekletom – pač stvari, katerih običajen potek omogoča le življenje v miru, brez prikrivanja v kletnih prostorih. Pogovarjale smo se o aktivizmu v Sloveniji, na Hrvaškem, v Angliji, o novih političnih vprašanjih, razraščanju nestrpnosti po Evropi, zatonu klasičnih oblik feminizma, o prodornosti slovenske psihoanalize in utvarah o internetni revoluciji. Nismo spregovorile ne o minuli vojni ne o pismih, zaradi katerih smo ostale zaveznice brez izrečenih besed.

Odkar smo tako vezani na elektronsko pošto, si z Maro le redko izmenjava kakšno kratko sporočilo. Pri nas se dogaja to in to, a prideš, kaj novega, kako si sicer. V računalnik kratko malo ne znam pisati takšnih pisem, kot sem jih nekoč pisala na papir, ki se odziva in škreblja pod pisalom, dokler pisma slednjič ne zložiš, spraviš v ovojnico, nalepiš znamko, če jo imaš doma, ali pa ga odneseš na pošto.

Prav o pismih sem razmišljala, ko sem na televiziji povsem slučajno ujela neki ameriški dokumentarec o nedavni vojni na Hrvaškem. Zmontirali so tudi posnetke iz Marinega obleganega mesta. Zvišala sem ton na televizorju. Med hrupom padajočih bomb ter redkih bežečih civilistov in oboroženih vojakov na ulicah sem v ozadju zagledala znano postavo. Tam je stal, ob kolesu, pol obraza mu je zakrivala zanikrna kapa s šiltom. Oči ni bilo videti. Iz ozadja je mirno spremljal ulično vihro. Črni mož. Potem je rahlo privzdignil glavo in zaslutila sem njegove oči, ki so žgale; potem je nekaj odvrgel za svojim hrbtom, hitro pobrkljal po umazanih vrečkah, ki so visele s krmila – stare pletene košare ni bilo več videti – in se s kolesom odmajal iz kadra. Tam, kjer je stal, se je razkril rumen poštni nabiralnik.